“Glasba je tako široka, da bi morala biti dostopna vsem,” je prepričana Valentina Češnjevar, pianistka in pedagoginja na Glasbeni šolo Koper ter ena letošnjih prejemnikov priznanja Frana Gerbiča za izjemne dosežke na področju glasbene vzgoje in izobraževanja. V Koper je leta 2000 prišla iz Vojvodine, iz Novega Kneževca, malega mesteca na severu, od koder je odšla že na srednjo šolo v Subotico, nato pa naprej na akademijo v Novi Sad in Beograd, da bi na koncu pristala z družino v Istri.
Leta 2000 se je v Kopru, od koder so sorodniki, odpirala umetniška smer na koprski gimnaziji in takratni ravnatelj Borut Logar je zaposlil Valentino Češnjevar kakor še prej tri leta mlajšo sestro, Aleksandro Češnjevar, danes Glavina, saj se je kasneje poročila s skladateljem Bojanom Glavino. A sogovorkina pot do klavirja ni bila tako gladka, kakor bi lahko domnevali po teh vrsticah.
Od matematike h glasbi
Pri treh letih so starši v Trstu kupili majhen pianino. “Meril je pol metra v širino, bil je rdeče barve, a ni bil igrača, v njem je bila vsa prava mehanika, le namenjen je bil otrokom. Takega nisem nikoli več videla.” Je pa odtlej ves čas igrala in se ob času vpisala v glasbeno šolo, kjer je bila vedno med boljšimi, a je po zaključeni nižji šoli igranje opustila. Šele ko se je tri leta mlajša sestra Aleksandra odločila, da bo šla na srednjo glasbeno šolo, se je v sogovornici, ki je takrat z odličnim uspehom zaključevala matematično gimnazijo in nameravala študirati arhitekturo, nekaj premaknilo. “Z 18 leti sem se znova vpisala v srednjo šolo, tokrat glasbeno v Subotici, in jo zaključila v treh letih,” se spominja. V Subotici je spoznala tudi bodočega moža Nevena Ušumovića, zdaj direktorja umaške mestne knjižnice, kjer prav danes gostijo čezmejna srečanja Forum Tomizza, ki zaznamujejo življenje obeh. Tudi on je po srednješolskem navdušenju nad fiziko doštudiral filozofijo, danes ga pa poznamo kot prevajalca in pisatelja.
“Ne želim kritizirati našega glasbenega sistema, ker je v primerjavi z zahodno Evropo, kjer je vse privatizirano in odvisno od denarja, izjemno dober. To je eden od zelo dobrih ostankov socializma. In trudimo se ga ohraniti.”
Valentina Češnjevar
pianistka in klavirska pedagoginja
Sledil je študij klavirja - sestra se je odločila za Novi Sad, Valentina za Beograd, a se je kasneje prepisala, tako sta v Novem Sadu diplomirali skoraj sočasno. In že jo je čakala služba v Kopru. Danes je seveda vesela, da so njena prizadevanja na glasbenem področju opažena, vendar ji motivacije tudi sicer ne manjka. Tudi mladih, ki bi se vpisali v glasbene šole, še lep čas ne bo zmanjkalo. “Predvsem se mi zdi, da imamo ljudje po naravi potrebo po ustvarjalnem izražanju, to vidim pri vseh otrocih, ne le pri vpisanih v glasbeno šolo … Izbira smeri izražanja je odvisna od več dejavnikov, nadarjenosti, družine, okolja.”
Za seboj ima 25 let izkušenj, a kot mlada učiteljica se je počutila precej negotovo: “Ko končaš fakulteto, bi lažje učil študenta na akademiji ali dijaka, ne pa otroka, ampak ker sem malo perfekcionist in me je na začetku žrlo, kako zastaviti delo z najmlajšimi, sem veliko raziskovala in ko sem našla način, sem o tem tudi veliko predavala po Sloveniji. Ko pridejo v moj razred otroci, je najpomembneje, da svojo ljubezen do zvoka, do tona, prenesem nanje, da jih motiviram za igranje - ne za vadenje - skozi lepoto glasbe. Pri tem se ne moreš pretvarjati, mora ti biti všeč, ker se otroci prisesajo na tvojo strast. Če jo imaš, če v tem vidiš globlji smisel, jih pridobiš, in ostane samo, kako to vzdrževati. Pri vseh so vzponi in padci.
“Iz leta v leto se trudim vzdrževati vse boljše odnose s starši, ker je trikotnik učitelj-starši-otrok izjemno pomemben, zato sem imela tudi veliko predavanj zanje. Ne pridigam, da je treba vaditi, temveč jim ponudim povsem znanstvene ugotovitve, na kaj vse glasba koristno vpliva, kaj vse dobrega lahko prinese, če imajo z njo kontinuiran odnos, tako jih skušam pridobiti. Ne le da bo otrok lahko zaigral sorodnikom, globlji pomen glasbe pomeni, da vpliva na možgane, razvoj emotivne zrelosti, govorniških sposobnosti, odrske suverenosti … In če se tega zavedajo in imajo podporo staršev, vadba ni taka muka, pri 12, 13 letih nastopi pri otrocih notranja motivacija, do takrat potrebujejo podporo staršev.”
Kako je s tekmovanji? “Že zelo zgodaj vidim poseben žar pri otroku, ki ga glasba zelo privlači in ima ekspresijo, da bi lahko nekaj povedal - v takem otroku je del glasbenika. A ne želijo vsi na tekmovanja in teh ne silimo. Na moj predlog je odločitev za udeležbo na tekmovanju skupna.” Kot pedagog, pravi, resnično ne potrebuje več zunanjih potrditev: “Tekmovanja so zame in za moje učence nekakšen zunanji cilj, ki si ga postavimo, da zaradi njega bolj strukturirano delamo, otroci več naredijo, tudi bolj resno vzamejo, kar delajo. Pri tem pa ne pretiravam - tudi tisti, ki tekmujejo, gredo na tekmovanja enkrat ali dvakrat na leto. Ko se pripravljaš, piliš samo določen repertoar in ko gre tekmovanje mimo, mora priti svež, nov repertoar, ki ga potem ne izdelujemo veliko, ker se otroci tudi zasitijo. Učitelj mora znati uravnotežiti dolgoročni razvoj učenca in majhno korist, ki jo tekmovanje prinaša, zato je tekmovanje lahko samo del dolgoročnega procesa. Imamo pa učitelji zelo veliko avtonomijo pri poučevanju inštrumenta. Seveda imamo smernice, a ker imamo individualni pouk, lahko vsakemu učencu na kožo najdemo primerne skladbe in pot, kako ga bomo vodili. Za tiste, ki ne želijo tekmovati, imamo druge projekte, kakršne so glasbene pravljice, skupne nastope, razredne nastope … Uspeh? “To so tiste dobre ure, ko začutiš, da se je še poglobila in učvrstila povezava z učencem, ko ta uro zapusti z žarečimi očmi in veš, da si posejal še eno seme. Niso vse ure take, a takrat najbolj čutim, da ima moje delo smisel,” pove.
Vrača, kar je dobila
O perečem vprašanju primernosti prostorov Glasbene šole Koper, ki s podružnicami v Piranu in Izoli vpisuje 1000 učenk in učencev, prizna: “Moram povedati, da več kot polovica učilnic ni niti približno primerna za učenje. Kolegica, ki zraven mene poučuje oboo, jo poučuje na petih, šestih kvadratih, zvočna obremenitev je ogromna za učitelje in učence. Poka po šivih. Učitelj tolkal, čigar učenci morajo znositi vse velike inštrumente iz bližnje stavbe v dvorano, ima lahko en razredni nastop, v običajnih razmerah bi jih lahko imel tri ali štiri.”
S sestro se počasi v mislih že pripravljata na že 10. poletno šolo Kreativklavir. “Ideja naše šole je, da bi otrokom, ki se sicer poleti ne bi dotaknili klavirja, ponudili nekaj drugačnega, nekaj več, česar jim zaradi učnega načrta skozi šolsko leto ne moremo. Ideja izhaja iz waldorfske pedagogike, iz katere sem specializirala. Želimo si odpirati otrokom ustvarjalne kanale, ne nujno le na glasbenem področju. Izzovemo jih tudi na drugih področjih, s čimer se samo od sebe zgodi, da ta vplivajo na kakovost glasbenega izražanja. Zato imamo improviziranje, slikanje, pisanje zgodb, a vse v povezavi z glasbo. Poslušajo predavanja o skladateljih, imeli smo skladateljsko delavnico z Bojanom Glavino. In všeč mi je, da lahko z otroki poleti uresničim tudi svoj ustvarjalni potencial.”
Prepričana je, da otrok, ki ne bi bili primerni za glasbeno udejstvovanje, ni: “Glasba je tako široka, da bi bilo lepo, če bi imeli vsi možnost ukvarjanja z njo, na katerikoli način, ne le z inštrumentom … Ne želim kritizirati našega glasbenega sistema, ker je v primerjavi z zahodno Evropo, kjer je vse privatizirano in odvisno od denarja, izjemno dober. To je eden od zelo dobrih ostankov socializma. In trudimo se ga ohraniti. V resnici bi lahko sprejeli dvakrat toliko otrok, a nam država ne omogoča širjenja šol.”
Že tretje leto brezplačno poučuje sosedo, deklico z downovim sindromom: “Ravnatelj je dovolil, da jo učim na šoli in nama gre krasno. Tudi v Sončku sem že 15 let prostovoljka, zato lahko pričam, da ima glasba izredne učinke na vse.” Prostovoljstvo izhaja iz notranjih vzgibov: “Zavedam se privilegija, ki ga imam kot učiteljica klavirja. Zdaj vem, da sem se zelo dobro odločila, ko sem se odpovedala študiju arhitekture. Imam ogromno svobode in obenem sem v stiku z mladimi ljudmi. Mladi so odprti, zato čeprav si učitelj klavirja, imaš tudi poslanstvo, kakršno imamo odrasli do otrok. Posebej se trudim otrokom odpirati 'glavice', jih učiti misliti, prenašati znanje, vzpostavljati delovne navade, jih odmikati od negativnostih tega sveta, pri čemer imamo pedagogi lahko zelo velik vpliv. Nekatere otroke, ki so se odločili za nadaljevanje na umetniški gimnaziji, sem učila 12 let! Na nobeni šoli ne poučuješ učenca 12 let.”
A zaveda se odgovornosti: “Res je, da jih moramo najprej naučiti strokovnih vsebin, branja not, igranja klavirja, ampak jim kot ljudje lahko damo veliko več. Lahko se pogovarjamo o književnosti, o umetnosti na splošno, o življenju, sploh s srednješolci … Saj tudi sami vidijo, da je ogromno dodatnega dela, ki ni plačano, kajti nekateri tekmovalci imajo tudi 170-odstotno realizacijo. Ni orodij, s katerimi bi lahko ravnatelj to povrnil, a v resnici niti mi tega ne počnemo zaradi denarja. In ni vse merljivo. In še sreča, da je tako. In tudi to začutijo učenci. Nekoč me je srednješolka spraševala, kako mi bo lahko povrnila. Tako sem odgovorila: Od svojega profesorja, ruskega pianista Vladimira Ogarkova, sem v Novem Sadu dobila toliko - pred diplomo sem recimo imela vsak dan po tri ure, on pa je dobil plačilo za uro in pol na teden -, da mu ne bom mogla nikoli povrniti. Lahko samo predam naprej, lahko predam tebi. In če boš ti učiteljica, stori enako.' Tako naj bi bilo marsikje v življenju, ne le v pedagoškem poklicu. Tistim, ki so tebi nekaj dali, ne moreš vrniti, lahko pa ceniš, dojameš lekcijo in nadaljuješ na podoben način.”